Uživanje v rekreaciji kot najvišja oblika notranje motivacije

Written by: Dr. Matej Tušak

Področje motivacije v zadnjem času v delih psihologov zavzema zelo pomembno in eno najbolj raziskanih področij v psihologiji. Raziskovalci človekovega vedenja poskušamo odkrivati razloge, ki pripravijo ljudi k povečani telesni aktivnosti.

V psihologiji motivacijo delimo v dve glavni skupini:

  • v notranjo in
  • zunanjo motivacijo.

Notranje motivirano naj bi bilo vedenje, ki ga posameznik pridobi ob doživetju občutka sposobnosti in obvladovanja neke aktivnosti. Pri notranji motivaciji si cilje postavimo sami. Z določeno aktivnostjo se ukvarjamo zato, ker ob tem občutimo zadovoljstvo in v aktivnosti tudi uživamo.

Zunanje motivirano pa je vedenje, ki je rezultat želje po nagradi (zdravje, vitka postava, priljubljenost, pohvala od drugih ...). Enako govorimo o zunanji motivaciji tudi, kadar nam cilj, ki naj bi ga dosegli, postavijo drugi (okolica, pomembni drugi, straši ...), in ne sami.

Ko tako govorimo o motivaciji, se morda poraja vprašanje: Kakšna motivacija je najboljša?

Naš uspeh je v veliki meri odvisen od smeri naše motivacije. Če neko dejavnost počnemo zaradi drugih, v tej dejavnosti ne bomo našli visokega zadovoljstva. Težko je biti visoko motiviran, če v dejavnosti nismo zavzeti in jo opravljamo le zato, ker jo moramo.

V prejšnjem članku so bili opisani najpogostejši motivi za ukvarjanje z rekreacijo. Veliko teh motivov je zunanjih. Nekateri se z rekreacijo ukvarjajo, ker v njej uživajo, se dobro počutijo, razvijajo občutke kompetentnosti. Medtem ko marsikdo potrebuje neko močno zunanjo spodbudo, da se spravi k aktivnosti.

Te spodbude so ničkolikokrat povezane z našim zdravjem. Ko nam recimo zdravnik pove, da je zaradi preprečitve tveganja za bolezen potrebna redna rekreacija. Na tem mestu je motivacija povsem zunanja, zato bo posameznik v aktivnost težje vztrajal, kot če bi motivacija izhajala iz notranjih motivov.

Idealno bi bilo, da bi bilo v našem življenju na vseh področjih več zunanje in notranje motivacije. Čeprav ne smemo pozabiti, da je včasih dovolj tudi, da nas neka zunanja spodbuda vodi v aktivnosti, ki lahko pozneje postane notranje motivirana, saj začnemo v njej uživati.

Katera pa je tista oblika zunanje motivacije, ki ima najmočnejši motivacijski učinek?

Zadovoljstvo in uživanje v dejavnosti sta zagotovo najvišji obliki zunanje motivacije. O njiju govorimo takrat, ko v situaciji ni nobene zunanje nagrade, ko je človek v športno aktivnost vključen izključno zaradi užitka, ki mu ga ta nudi. Na neki način lahko primer zunanje in notranje motivacije razumemo kot zmago in igro. Pri zmagovanju so pomembne nagrade, ki izhajajo iz rezultata, pri igri pa je nagrada prav zadovoljstvo ob uživanju v aktivnosti.

Najlepši primer uživanja v športu je bil nekdanji skakalni šampion Švicar Walter Steiner, ki je na tekmovanju v Planici tekmoval in zmagal z enim zaletom nižje od vseh tekmecev. Ni mu bila pomembna zmaga. Ko so ga vprašali, zakaj se je tako odločil, je odgovoril, da testira samega sebe in dela točno tisto, kar najraje dela. Njegov vzornik je namreč bil Jonatan Livingston Galeb, junak istoimenske knjige Richarda Bacha.

"Jonatan ni bil navaden galeb. Bolj kot vse je ljubil letenje. Ure in ure je vadil, da bi lahko letel. Zanj je bila hitrost moč in veselje. Zanj je bilo najpomembnejše v življenju, da se poganja in bliža popolnosti v tistem, kar najrajši dela." In Walterju Steinerju so v ušesih zvenele besede: "Začel se boš dotikati neba, Jonatan, tisti trenutek, ko boš dosegel popolno hitrost. In to ne pomeni leteti dva tisoč kilometrov na uro, ali milijon, ali s hitrostjo svetlobe. Vsako število je namreč meja, popolnost pa nima mej. Tako dobro je to počel, da skoraj ni mogoče vedeti, kdo bi lahko bil komu vzornik."

Poskusimo torej najti vrsto rekreacije, v kateri smo zadovoljni. Najdimo razloge za aktivnost v uživanju, in ne zato, ker to moramo ali se to od nas pričakuje. Tako bomo veliko bolj učinkoviti. Krepili se bosta motivacija in samozavest.