Telesna vadba v obdobju prehladov in mraza

Rédigé par : Dr. Alojz Ihan

Telesna vadba je napor in s tem tudi stres Vsi vemo, da pri športu ni napredka brez treninga, ki gre do roba zmogljivosti in zato primora telo, da se prilagodi (z rastjo mišic, srca) na bolj obremenjen način življenja. Vsak trening, v katerem želimo napredovati, gre v območje, ko nam ni več ‚prijetno‘, ampak moramo premagati napore in skušnjave, da bi odnehali. Če kljub skušnjavam vztrajamo, zmoremo naslednjič več in več. Če pa nikoli ne gremo v območje mučenja in naporov, ni napredka.

Vendar je velik in pogost stres tudi zaviralec imunskega sistema. Vrhunski športniki so zato bolj občutljivi za okužbe kot ljudje, ki ne trenirajo. Jasno je tudi, da treniranje medtem, ko je človek že okužen, znatno poslabša potek bolezni. Znano je poročilo o izbruhu poliomielitisa na zahodu ZDA leta 1973. Na šoli, na kateri sicer nihče ni bil ustrezno cepljen, je resno zbolelo le devet fantov – vseh devet se je intenzivno ukvarjalo s športom. Leta 1982 je bila objavljena študija, ki je ugotovila, da so člani ameriških študentskih nogometnih ekip dvakrat bolj ogroženi zaradi meningitisa, kot so ogroženi povprečni študenti. Istega leta so pri 150 maratoncih preučevali, kako pogosto zbolevajo za prehladnimi obolenji. Bolj so zbolevali tisti, ki so več trenirali in imeli boljše rezultate. Odpornost se opazno poslabša že po enem intenzivnem treningu, še bolj pa po nekaj mesecev trajajoči sezoni napornih treningov in tekmovanj. Na koncu sezone se smučarjem zmanjša tvorba protiteles A, ki ščitijo sluznice pred okužbami, zlasti prehladnimi, kar za 70 %.

Zato morajo zlasti najambicioznejši športniki paziti, da od svojega telesa ne pričakujejo več, kot je realno zmožno. V tem primeru si športnik lahko ‚pretrenira‘ pravo bolezen, ki se kaže z oslabelostjo imunskega sistema, splošno utrujenostjo, glavoboli, driskami, izgubo teže, izgubo spolnega zanimanja. Pretreniramu športniku se ne da delati ne v šoli ali službi in ne na treningu. Nemirno in težko spi, zbuja se utrujen zgodaj zjutraj. Nesposoben se je sprostiti in zahaja v spore z okolico in samim sabo. Lahko se pojavi zatekanje limfnih žlez, poslabšajo se alergije, pogosti so zlasti respiratorni infekti in poškodbe. Majhne praske se celijo zelo počasi. Pri športnicah je reden pojav izguba menstruacije.

Prizadetost telesa pretreniranega športnika, predvsem zaradi hormonskih sprememb, lahko vodi tudi v resne in težke bolezni, ki pustijo trajne posledice. Telo je torej izjemno zapleten in učinkovit organizem, ki se trudi vzpostavljati ravnovesje (homeostazo), kljub najrazličnejšim vplivom, vendar le, če mu to dopuščamo in mu pri tem pomagamo. Pri večkratnih ekstremnih naporih se presnovno in hormonsko stanje športnika tako spremeni, da nekatere funkcije, npr. spolne, povsem prenehajo delovati; ženske izgubijo menstruacijo, moški zaradi upada testosterone izgubijo normalno spolno funkcioniranje. Športniki, zlasti ob intenzivnem treningu, imajo neredko tako povečano presnovo zaradi treninga in naporov, da intuitivno hranjenje mnogokrat ne zadošča in je potreben program, sestavljen na podlagi laboratorijskih analiz. Kar se tiče prehranskih dodatkov, je na prvem mestu aminokislina glutamin, ki ga mišice med delom izredno veliko izčrpajo iz krvi, tako da ga zmanjka za imunske celice, ki ga tudi potrebujejo. Potreba imunskih celic po glutaminu je zlasti kritična ob okužbi, ker se brez dovolj glutamina imunske celice ne morejo razmnoževati, to pa je osnova za imunski odziv in tvorbo zaščitnih protiteles, ki premagajo okužbo. Za delitev in delovanje imunskih celic – zlasti za tvorbo kisikovih radikalov, ki uničijo bakterije – je pogosto kritična tudi aminokislina arginin in zadostna zaloga železa. Po drugi strani pa pri intenzivnem športu nastaja preveč škodljivih kisikovih radikalov, zato je umestno vnašanje antioksidantov, selena, tavrina, vitamina E, A in C. S temi dodatki se skuša vrhunskim športnikom zmanjšati ‚okno za okužbe‘, ki nastane po večjem telesnem naporu in se laboratorijsko kaže predvsem kot izginotje protiteles v slini in sluzi dihal in prebavil, kar poveča ogroženost zaradi respiratornih okužb, zlasti virusnih. Študije kažejo, da je rekreativna telesna dejavnost pri ljudeh, ki jo redno prakticirajo, priporočljiva tudi med blažjim prehladnim obolenjem, če telesna temperatura ne presega 37,5° C in če naše splošno telesno počutje ni prizadeto – smo brez bolečin v mišicah in sklepih, brez slabosti, mrzlice, občutka mrazenja, brez driske, kašlja in težkega dihanja. Če nas torej prehlad muči samo ‚nad vratom‘ – v grlu, nosu in očeh, nam telesna vadba ne škoduje. Vendar to velja samo za telesno vadbo, ki je del naše običajne telesne vadbe – nobenega smisla ni, da se med prehladom posvečamo telesni vadbi, če je tudi sicer ne prakticiramo. Seveda pa je ob prehladu treba biti pozoren, da je vadbe raje četrt manj kot po navadi in da med vadbo ne pride do opisanih splošnih težav (slabost, mrazenje, kašelj, težko dihanje) – če se to zgodi, je treba vadbo upočasniti ali predčasno odnehati. Ko govorimo o vadbi v mrazu, veljajo enaka pravila; lahko torej vadimo tisto, kar smo sicer vajeni, če imamo zgolj težave nad vratom – v grlu, nosu in očeh. Če mraz poslabša težave, npr. solzenje oči, raje prenehajmo. Razumljivo pa je, da moramo ob kombinaciji mraza in prehlada še bolj načrtno preprečiti morebitno podhladitev – s primernim večplastnim oblačenjem, zaščito rok, nog in zlasti glave, dihanjem v šal ali pokrivalo. Vsako tresenje oz. mrazenje je znak, da je lahko nekaj resno narobe bodisi z našim zdravjem ali z našo zaščito pred mrazom in podhladitvijo – v tem primeru takoj nehamo vaditi, se ogrejemo in popijemo dovolj tople tekočine.