Zakaj se čustveno prehranjujemo?

Avtor: Dr. Matej Tušak

Hrana ima za nas simbolni pomen. Z njo si navidezno zapolnimo ali osmislimo življenje, z nadziranjem hranjenja pa lahko dobimo občutek nadzora nad lastnim življenjem. Zdi se nam, da si lahko s hrano dobesedno napolnimo telo ali življenje in z njo nadomestimo praznino zaradi pomanjkanja pravih čustev ali čustvene nezadovoljenosti.

Konkretneje to pomeni, da v življenju ne jemo zgolj zato, da bi se nasitili, ampak tudi zato, da bi se sprostili. Jemo tudi, ker uživamo v okusih, ker si ob skupnem hranjenju s potencialnim partnerjem utiramo pot do njega, se spoznavamo, ker se tako znebimo odvečnega stresa.

So dodatni smisli hranjenja res nesmiselni?

Vsi ti dodatni pomeni in smisli hranjenja so največkrat neškodljivi in imajo celo neko pomembno, največkrat socialno funkcijo. Žal pa se vse prepogosto zgodi tudi to, da hrana postane nagrada. Začnemo jesti, da bi se nagradili ali kompenzirali tista čustva, ki jih ne znamo doživeti oziroma zadovoljiti v vsakodnevnem življenju, vendar si jih želimo.

Seveda tako hranjenje ne reši težav, zgolj poveča jih. Kajti, namesto da bi se znali naučiti izražati čustva, navezovati medosebne stike, ustvariti intimen odnos ali preprosto samo povezati se z nekom, to nadomeščamo s prekomernim hranjenjem. In s tem obstoječim čustvenim težavam dodamo še težave s samozavestjo zaradi npr. povečane telesne teže kot posledice čustvenega prenajedanja ali pa razvijajoče se bulimije ali faz anoreksije, ko poskušamo kompenzirati težave zaradi faz prenajedanja. Posledično nerešenim čustvenim konfliktom dodamo še težave s samopodobo, ki izvirajo iz motenj hranjenja.

Če se želimo rešiti kompulzivnega prenajedanja, je prvi korak ta, da prepoznamo t. i. čustvene kompulzivne pobudnike, ki izzovejo takšno vedenje. To so navadno stresni dogodki, dlje časa trajajoča zmerna negativna čustva ali burni distresorji, ki razdražijo naše misli in čustva tako, da akutno posežemo po hrani, namesto da bi čustva potešili oziroma zadovoljili bolj konstruktivno.

Čustveno hranjenje je podobno odvisnosti

Zakaj zapademo v odvisnost, kot je čustveno hranjenje? Ker je to preprosto lažje. Najesti se do skrajnosti je nekaj podobnega kot se napiti ali vzeti drogo ... In potem se zdi, kot da je svet lepši in mi srečnejši. Seveda, ko se »streznimo«, je vse samo še slabše. Nastopi faza abstinenčne krize, ko se že tako negativnim občutkom pridružijo še občutki krivde, ki samo še poslabšajo situacijo in razvijajo depresivno razpoloženje.

S hrano torej skrbimo, da bi se počutili bolje (takrat, ko se sicer ne), in ne, da bi napolnili želodec. Na primer, po tem ko so se hudo sporečemo s partnerjem, nujno potrebujemo celo goro sladoleda (najbolje kar iz litrske posodice), da se pomirimo.

Če to naredimo občasno, da se razvedrimo in spremenimo razpoloženje, še nismo zasvojeni. Ko pa to postane prva misel, ki se zgodi vsakič, ko smo razočarani, pod stresom ali izčrpani, potem smo se ujeli v zanko, iz katere bo kar težko izskočiti. Takrat je to zagotovo kompulzivno prenajedanje in klasične diete za hujšanje zagotovo ne bodo zalegle. V takšnih primerih je smiselno poiskati tudi kakšen nasvet strokovnjaka in uporabiti širši duševni pristop.