24alife tekači na polmaratonu Chicago

2. oktober 2015

Trije člani ekipe 24alife: Calrla, Maja in Andrej so se podali na polmaraton v Chicagu. Malo smo jih povprašali o samem teku in ustvarili tale kratek intervju.

Da bi bilo še bolj zanimivo, je vsak odgovoril na drugi dve vprašanji, na koncu pa smo vsem postavili isto zadnje vprašanje. V nadaljevanju torej sledijo razlogi za udeležbo na polmaratonu, in to iz prve roke.

1. Kaj je bil glavni razlog, da ste se udeležili polmaratona Chicago?

Carla: Za tek na polmaratonu Chicago sem se odločila, ker sta me izzvala Andrej (predstavnik ekipe 24alife) in moja trenerka Kasi iz fitnes centra Rochester Athletic Club. Polmaraton bi naj bil mejnik na moji dolgi poti življenjske preobrazbe s pomočjo rešitve 24alife. Vedno sem se spraševala, če sem sposobna preteči 21 km in onadva sta me prepričala. Chicago smo izbrali, ker je mesto res veliko in lokacija tekaške proge čudovita.

2. Kaj je bila prva stvar, na katero ste pomislili, ko ste se zbudili jutro po maratonu?

Andrej: Ha-ha! Polmaraton v Chicagu je bil super doživetje in si ga želim čim prej ponoviti. Seveda sta bila sam tek in potem še 6-urna vožnja proti domu naporna, ampak občutki so bili in so še nepozabni. Če zmoreš to, lahko premagaš tudi ostale napore v življenju.

3. Kaj je bilo najboljše, kar se vam je zgodilo na maratonu?

Maja: Najboljša stvar je bila definitivno punca z zastavico »2 uri«. To je bil namreč moj cilj - da pridem do konca pod dvema urama. In ta punca me je ves čas motivirala, da sem držala primeren tempo. Pravzaprav sploh ni bilo neke krize, niti proti koncu. Kar je bilo proti mojim pričakovanjem. Prepričala sem se, da je pri takšnih razdaljah veliko v glavi, ne samo v nogah.

4. Je bilo težje, kot ste si predstavljali pred tekom?

Maja: Dejansko sem mislila, da bo težje. Ampak kakorkoli, veliko je pripomoglo zgodnje vstajanje, prihod na start 45 minut prej, dovolj časa za hidracijo in ogrevanje, kar običajno odpade, če si v manjšem mestu. Telo je bilo zbujeno, temperature so bile idealne in organizacija je bila le še pika na i. Napitki so bili na 2-3 kilometre, ob strani pa precej ljudi z res izvirnimi napisi. Prav nasmejali so me. :)

5. Kaj je bilo težje – priprave ali sam polmaraton?

Carla: Ne bi mogla reči, da je karkoli od obojega težje. Tako priprave kot sam dogodek imata nekaj težjih posebnosti. Dvanajst tednov sem poskušala loviti čas za svoje vsakodnevne tekaške treninge. Kakšen dan je bilo lažje, kdaj težje, predvsem ob slabem vremenu ali če smo potovali. Daljši teki so bili težki, a sem vedela, kakšen namen ima vse skupaj. Sam dogodek pa je prinesel nekaj telesnih izzivov, predvsem pa miselne. Dejstvo, da je moj najdaljši tek do sedaj bil 16 km (10 milj), se mi je pri zadnjih 5 km (3.1 milj) kar malo maščevalo.

6. Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga dobili za polmaraton?

Andrej: To je bil moj prvi polmaraton. Do sedaj sem tekel na krajših 5 in 10 km tekih, na katerih lahko tečeš hitro z visokim HR. Na 21 km razdalji je drugače, kontrolirati je potrebno svoj HR in teči v nižjih conah srčnega utripa s čim višjo hitrostjo. Tu mi je pomagal 24alife, saj sem vse te podatke lahko sproti odčitaval!

7. Bi ponovili?

Andrej: Ja!!! Komaj čakam naslednjega!

Maja: Vsekakor se bom se udeležila polmaratona. Dolgo časa sem zbirala pogum za prestop z 10 km na 21 km in lahko rečem, da sem presegla svoja pričakovanja. Za pripravo ni bilo veliko časa, tako da mogoče, mogoče pa mi z bistveno več priprave čez nekaj let uspe preteči celo cel maraton ... :)

Carla: Absolutno JA!!! Na ciljni črti sem začutila izjemno zadovoljstvo, da mi je uspelo. In to bi rada ponovno občutila. In morda kmalu pretečem celo cel maraton!