Tomaž Novak o Dirki po Italiji, ekstremnemu kolesarstvu in aplikaciji 24alife

27. maj 2016

Tomaž Novak je izjemen človek, ki rad išče nove izzive ter premaguje samega sebe. Pa ne le pri vsakodnevnih stvareh, ampak tudi pri ekstremnih kolesarskih podvigih. Njegov zadnji je bil prav udeležba na ultramaratonu v Italiji, kjer je premagal 818 km dolgo pot in kar 10.000 m nadmorske višine v vetru, dežju in toči. Kot pravi sam, mu je z odlično spremljevalno ekipo ter podporo hčere in žene uspelo, kar uspe le redkim.  Tudi na tej dirki je ogromno tekmovalcev odstopilo (med drugimi tudi lanski zmagovalec), on pa je vztrajal do konca.

Tomaž, najprej iskrene čestitke ob tem izjemnem športnem dosežku. Zakaj torej kolesarstvo in kako si začel?

V preteklosti je v meni prevladovalo prepričanje, da za nisem za noben šport, predvsem ker nekaterih svojih lastnosti, kot so kot vztrajnost, odločnost, nepopustljivost, zagnanost, do takrat nisem uspel povezati na pravi način. Ko sem konec leta 2011 vzpostavil stik s kolesarjenjem, pa mi je to začelo uspevati. Iz tega se je počasi razvila trdna vez. Kolesarjenje je postalo moj hobi, način življenja in način razmišljanja. V tem sem našel sebe in nešteto novih izzivov, med katerimi je na prvem mestu izziv, kako premagati samega sebe.

Kdaj si se prvič srečal z ekstremnim maratonskim kolesarstvom in kako je to vplivalo na tvoje življenje?

Jeseni leta 2013 sem si kupil prvo cestno kolo in se odločil, da začnem premagovati daljše razdalje in zahtevnejše vzpone. Takrat sva se s prijateljem Zoranom ob neki priliki pošalila, da je zdaj skrajni čas, da greva na kakšno dirko in da je le ultra maratonska kolesarska Dirka okoli Sloveniji za naju pravi izziv. Ko sva se zatem na dirko še prijavila, je bilo šale konec in je bilo potrebno začeti s trdim delom in treningi. Začetek ultra kolesarjenja pa je postavljen v maj leta 2014, ko sva se z Zoranom tudi prvič udeležila Dirke okoli Slovenije.

Katera oseba ti na tvoji športni poti največ pomeni in kako te podpira? Kdo vse je še s tem povezan?

Najbolj pomembno je, da ti ob strani stoji družina, ki je po eni strani tvoj največji podpornik in navijač, po drugi strani pa je zaradi obsega in načina treningov najbolj prikrajšana, saj se ji v času treningov in priprav ne moreš posvetiti v pravem pomenu besede. Zelo sem hvaležen svoji partnerki Tanji in hčerki Ajdi, da imata za moje kolesarjenje veliko potrpljenja in razumevanja.

Poleg družine bi izpostavil še dva moja dobra prijatelja Zorana Dimitrijeviča in Erika Rosensteina. Z Zoranom sva to zgodbo začela. Skupaj sva naredila prve korake in tudi dvakrat nastopala na dirki okoli Slovenije v kategoriji moških dvojic. Erik, ki je eden izmed najboljših slovenskih ultramaratonskih kolesarjev, tudi lanski zmagovalec Dirke po Sloveniji ter udeleženec ameriške dirke Race Across America (RAAM), pa je najin skupni prijatelj in njemu gre zasluga, da sva uspešno zakorakala po poti ultra kolesarjenja. Erik je imel veliko vlogo tudi pri moji odločitvi, da nadaljujem to pot samostojno in da se udeležim svoje prve solo dirke v kategoriji posameznikov. Nenazadnje je prevzel tudi vlogo mojega trenerja.

Tomaž, veliko si mi že povedal o svojih pripravah na dirko, pa me vseeno zanima, če lahko še enkrat kratko opišeš, kako je potekalo vse skupaj?

V času priprav na ultra kolesarsko Dirko po Italiji - Race Across Italy sem opravil veliko različnega treninga, saj mi je Erik poleg klasičnega kolesarskega treninga v zimskem času predpisal tudi veliko teka, večkratnih zaporednih hitrih vzponov na Golte, telovadnih vaj in fitnesa. Pri tem se mi je večkrat tudi sam pridružil in me spodbujal. Stopnjevanje kondicijske pripravljenosti in vzdržljivosti je v obdobju sedmih mesecev zame povprečno pomenilo tedensko več kot 9 ur različnih športnih aktivnosti, kar je bilo potrebno uskladiti skupaj z družino in službo.

Za spremljanje priprav si uporabljal tudi rešitev 24alife. Kakšna je bila tvoja izkušnja z rešitve?

Aplikacijo 24alife sem uporabljal v celotnem obdobju priprav in lahko rečem, da sem zelo zadovoljen z uporabniško izkušnjo, kakor tudi z ekipo, ki je pri tem sodelovala. Lahko rečem, da so imeli vsi sodelujoči strokovnjaki z različnih področij posluh za specifične potrebe mojega urjenja. Za moj podvig je bilo namreč potrebno združiti moči in poiskati najustreznejše rešitve tako na področju fizičnih kot tudi psiholoških priprav. K temu je bilo potrebno dodati še prehransko področje, ki je prav tako ključno za izvajanje tako dolgotrajnih aktivnosti.

Ekstremni športni podvigi, kot je bila tvoja dirka po Italiji, od človeka zahtevajo veliko in ob teh naporih lahko vplivajo tudi na zdravje. Kako si ti uravnaval dejavnike, ki bi lahko povzročili prehudo izčrpanost?

V preteklih letih sem iz tega naslova opravil kar nekaj zdravniških pregledov, tudi specialističnih ter s tem povezanih laboratorijskih preiskav krvi. Tveganju se kljub spremljanju določenih parametrov teh preiskav ni možno izogniti, a ga lahko na tak način vsaj zmanjšamo. Po napornih treningih namreč večkrat pride do pomanjkanja železa, ki ga je potem potrebno nadoknaditi s pravilno prehrano in prehranskimi dopolnili. Ko enkrat spoznaš svoj organizem, lahko to do neke mere tudi sam to uravnavaš.

Dirka po Italiji je bila dolga kar 818 km in tudi reliefno zahtevna (premagal si več kot 10.000 m nadmorske višine). Poleg tega pa je tudi vreme bilo neugodno in zahtevalo mnoge odstope. Vendar ti si vztrajal. Kaj je tisto, kar te je gnalo naprej?

Ves čas dirke, razen nekaj krajših vmesnih obdobij, je deževalo. Večkrat so se pojavljali tudi hujši nalivi. Poleg dežja je tekmovalce spremljal še veter. Nekatere, tudi mene, pa je v drugi polovici dirke dobila še toča. Ob samem koncu dirke se je tudi zelo ohladilo. Zaradi izredno ekstremnih razmer je na dirki odstopila kar polovica nastopajočih kolesarjev, med njimi tudi lanski zmagovalec dirke. V takih razmerah je zelo pomembno, da imaš ob sebi dobro ekipo, ki te ves čas dirke spremlja v spremljevalnem vozilu. Poleg tega te ekipa še usmerja, oskrbuje s hrano in pijačo, preoblači, masira, servisira kolo in še bi lahko našteval. V moji ekipi so bili moji dobri prijatelji Janez Ažman, Niko Pintarič in Miha Zalar. To so fantje, ki jim popolnoma zaupam. Pripravljeni so se bili žrtvovati zame in za ekipo. Brez take ekipe na dirko sploh ne moreš iti. Če te ob tem na dirki spremlja še tvoja družina, pa je to samo še dodatni motiv. Navijanje žene Tanje in hčerke Ajde v teh pogojih je bilo res nekaj posebnega. Premagati sebe in zmagati sam nad seboj v teh izrednih razmerah je nekaj, kar te ves čas žene naprej.

Če sedaj pogledaš nazaj, kateri trenutek v celem procesu od odločitve preko priprav do dirke se ti je zdel najbolj prelomen za tvoj uspeh?

Vsi trenutki in dogodki so na nek poseben način povezani tako, kot smo povezani vsi, ki smo del te zgodbe. Trenutek, ko je mojo odločitev, da se podam na dirko, sprejela moja družina, pa mi zagotovo pomeni največ.

Pa še za konec … kaj je po tvoje najpomembnejši nasvet, ki bi ga dal tistim, ki se odločajo za ekstremno kolesarstvo?

Ekstremno kolesarstvo je zelo lep a naporen šport, ki se ga je potrebno lotiti premišljeno in postopoma. Predvsem pa tega ni pametno početi sam, ker si s tem zaradi neznanja lahko narediš veliko škodo za svoje zdravje. Prej se je o vsem potrebno pozanimati in se pogovoriti z nekom, ki ima izkušnje. Zavedati se je potrebno, da se česa takega ne moreš lotiti od danes do jutri, ampak je za to potreben čas in pripravljenost na spremembe. Potrebno je prilagoditi način življenja in spremeniti način razmišljanja. Da ne govorim o odrekanju in naporih, ki so sestavni del tega. Brezpogojna predanost in vztrajnost sta hkrati pogoj in zagotovilo, da se nam te sanje na koncu tudi uresničijo. Lepo je sanjati in hkrati biti del teh sanj.

Hvala v imenu cele ekipe 24alife, Tomaž!