Trenažer

作者是: Dr. Vojko Strojnik

S trenažerji se običajno srečamo pri vadbi v fitnes centrih. So naprave, ki so namenjene vadbi in omogočajo dobro kontrolo gibanja. Ta kontrola se kaže skozi določanje velikosti bremena pri celotni amplitudi giba, smeri delovanja sile oziroma navora ter amplitude in ravnine giba. Trenažerji so praviloma namenjeni obremenjevanju posamezne mišice oziroma mišične skupine.

Trenažerje delimo v enosklepne in večsklepne, oziroma za delo v odprti ali zaprti kinetični verigi. Enosklepni trenažerji so namenjeni obremenjevanju posamezne mišične skupine (agonist) in mišic, ki mu pri izvedbi giba pomagajo (sinergisti). Njihova osnovna značilnost je gibanje v enem samem sklepu, kjer izvedemo krožno gibanje kot iztegovanje/upogibanje, odmikanje/primikanje ipd. Tipični primer je trenažer za iztegovanje kolena. Večsklepni trenažerji hkrati vključujejo gibanje večih sklepov in zahtevajo linearno gibanje. Tipični primer je nožna preša za iztegovanje nog.

Trenažer je smiselno uporabiti predvsem takrat, ko želimo obremeniti točno določene mišice, varno vaditi in nas ne zanimajo kompleksni gibi s svojo zahtevno koordinacijo.

Da bo trenažer ustrezno deloval, je pri nameščanju v trenažer potrebno upoštevati določena pravila. Pri enosklepnem trenažerju najprej poravnamo os sklepa z delovno osjo trenažerja. Pri trenažerju za iztegovanje kolena, pomeni to poravnavo kolenske osi z delovno osjo trenažerja. Temu sledi nastavitev podpornih površin, da podprejo ustrezne dele telesa. Pri iztegovanju kolena pomeni, da bo stegno v vsej svoji dolžini podprto s sedalom, hrbet pa bo naslonjen na naslonjalo vsaj do višine lopatic. Nato poravnamo delovno oporo na ustrezno mesto. Pri iztegovanju kolena je to tik nad gležnjem. Splošno pravilo je, da ni pritiska na mišice, ročica pa naj bo čim večja, da bo pritisk pod delovno oporo čim manjši. Breme nastavimo s pretikanjem zatikača v skladovnici uteži. Nekateri trenažerji omogočajo nastavitev omejitve največjih amplitud. To je smiselno zaradi varnosti, če želimo določiti začetni položaj delovne opore, če želimo omejiti amplitudo giba… Če obstaja protiutež, jo postavimo v ustrezen položaj. Njena naloga je nevtralizirati maso delovne ročice in delovne opore (to deluje le, kadar je hitrost giba počasna in enakomerna).

Nameščanje v večsklepni trenažer ima v osnovi enake zahteve kot v enosklepnega, le da je tukaj potrebno upoštevati smer oziroma linijo gibanja. V nožni preši je linija giba iz medenice na prednji del stopala.

Pomemben del trenažerja je tako imenovana ledvička. Gre za ekscenter, ki omogoča enakomerno relativno obremenitev mišice skozi celotno amplitudo (to deluje le, kadar je hitrost giba počasna in enakomerna). S spreminjanjem dolžine ročice sile uteži prilagaja navor tistemu, ki so ga mišice sposobne razviti v posameznem kotu. Z ročkami in drogovi tega ni mogoče zagotoviti, zato trenažerji omogočajo večje delovne amplitude.

Med izvajanjem giba mora telo ostati stabilno naslonjeno na opore. Nekateri trenažerji imajo v ta namen držala, da se pritisnemo v sedež, drugi pasove, ki pripnejo telo na trenažer.

Poleg trenažerjev se v fitnesu nahajajo tudi škripci, drogovi in ročke. Pri njih je gibanje manj natančno kontrolirano kot v trenažerjih, zato zahtevajo večje vključevanje sinergistov. Vaje zaradi tega delujejo bolj kompleksno, kar je z vidika varnosti vadbe vsekakor prednost, saj povečuje stabilnost sklepov. Še posebej za vaje z drogom velja (zaradi večje mase, ki jo takrat premikamo in praviloma eksplozivnih gibov), da je potrebno zelo dobro obvladati tehnike vaj, ki jih izvajamo, saj je v nasprotnem taka vadba lahko zelo nevarna.